Opis
Rodbina Belgramoni sodi med najstarejše in najuglednejše koprske plemiške družine, saj jo v virih zasledimo že v 12. in 13. stoletju. Njeni člani so skozi stoletja opravljali pomembne naloge v mestni upravi in diplomaciji beneške republike: bili so konzuli, sodniki, notarji in vojaški častniki. Nekatere člane pa pričakovano najdemo tudi v cerkvenih službah. Med njimi je izstopal Francesco Belgramoni, kanonik in vikar škofa v Budimu na Ogrskem v prvi polovici 16. stoletja. Za odločnost v njegovi službi mu je cesar Ferdinanda I podelil plemiški naziv v Svetem rimskem cesarstvu nemške narodnosti. Nekaj desetletij kasneje je Pietro Belgramoni kot nadporočnik Beneške republike prejel številna priznanja za svoje vojaške in diplomatske zasluge. Pravnik Lodovico Belgramoni del Bello Ingaldeo (†1797), rojen v Buzetu, je bil tudi pesnik in član različnih razsvetljenskih akademij, medtem ko je Cristoforo Belgramoni konec 15. stoletja kot vicedomin celo hudomušno potožil, da mu uradne dolžnosti jemljejo preveč časa, ki bi ga sicer namenil poeziji.