Opis
Štanjel je slikovita vas v stavbnih nizih na nekoliko dvignjenem kraškem robu. Nad vasjo, na vrhu griča Turn, samevajo ruševine manjše grajske stavbe, ki je bila z zatonom srednjega veka opuščena. Toponimi odstirajo pomen kraja, ki omogoča nadzor poti od Vipavske doline in doline Branice na Kras in naprej proti morju. Po arheoloških najdbah sodeč pa je bilo območje poseljeno že v prazgodovini in (pozno)rimski dobi.
Zaradi turških vpadov so naselje utrdili z obzidjem in ga okoli leta 1502 preoblikovali v tabor. Fortifikacijo je zasedla beneška vojska v letu 1508, med avstrijsko-beneško vojno, ki so jo občutili vsi takrat že obstoječi gradovi na slovenski strani našega itinerarija. Po vojni so Štanjel dodatno utrdili z obzidjem in stolpi.
Štanjelski grad pa dolguje svojo podobo v precejšnji meri Hansu Cobenzlu, ki je prosperiral v raznih službah na habsburškem dvoru. Opravljal je pomembne diplomatske misije, tudi pri Ivanu Groznem v Rusiji. V 17. stoletju so Cobenzli dograjevali in precej povečali svojo štanjelsko rezidenco, s čimer je začel že Hansov nečak Filip, ki je dal zgraditi tudi limonasti zvonik štanjelske cerkve. Še posebej pa to velja za Janeza Filipa po pridobitvi grofovskega naslova (1675). Dvorec so pri obeh traktih razširili proti jugu do zahodnih vhodnih vrat v naselje in ga preoblikovali v velik zgodnjebaročni kompleks. Od izumrtja Cobenzlov 1810 je grad počasi propadal, vse do izjemne revitalizacije domačina, arhitekta Maksa Fabianija med obema vojnama, a je bil med drugo svetovno vojno ponovno požgan.
Po zaslugi konservatorke Nataše Štupar Šumi se je v sedemdesetih letih končalo propadanje in začela dolgotrajna obnova gradu. V jugozahodnem traktu je od konca 80-ih let stalna zbirka slikarja in grafika Lojzeta Spacala. Poleg gostinskega obrata v spodnjem delu se v gradu nahajata dvorani za kulturne prireditve ter poročna dvorana. Grad in kraj z okolico oživljajo s številnimi turističnimi prireditvami, npr. festivalom Gledanica.
