Opis
Stari grad Haasberg je stal na višji vzpetini ob pomembnem križišču poti proti Logatcu, Ljubljani, Cerknici ter proti zahodu, na posesti Goriških grofov. Pozidati so ga dali v drugi polovici 12. stoletja, v virih pa se grad prvič omenja leta 1295, na njem pa so živeli različni ministeriali oziroma vitezi goriških grofov. Leta so 1435 grad in gospostvo pridobili Celjani, po njihovem izumrtju pa dedovali Habsburžani, ki so ga leta 1587 prodali. Habsburžani so gospostvo dajali v zakup različnim plemičem, nato pa so ga leta 1587 prodali Juriju Ainkhürnu, ki ga je ob koncu 16. stoletja prodal Hallerjem, tako kot gospostvo Logatec in Mali grad, vmes pa so se lastniki še zamenjali. Daljše obdobje, ko je bilo gospostvo v rokah iste rodbine, se je začelo leta 1614, ko ga je kupila Regina Eggenberg. Eggenbergi so opustili višinski grad, ki je bil leta 1603 še povsem ohranjen in v prvi polovici 17. stoletja zgradili dvorec v nižini, na Planinskem polju. Dvorec je skupaj z logaško in šteberško gospoščino leta 1716 od Marije Šarlote kneginje Eggenberg kupil takrat kranjski deželni glavar Janez Gašper Cobenzl. Kmalu po nakupu dvorca je stavbo poškodoval požar, zaradi posledic opeklin pa je čez nekaj dni umrl tudi njegov najstarejši sin. Dvorca, ki je obenem postal center njegove obsežne posesti Gvido Cobenzl, ni samo obnovil, ampak predelal v enega najlepših baročnih dvorcev. Nalogo je zaupal furlanskemu arhitektu Carlu Martinuzziju. Cobenzli so ostali lastniki dvorca in velikega gospostva vse do izumrtja leta 1810, ko ga je podedoval mladoletni sorodnik Mihael Coronini. Leta 1846 so ga skupaj z gospoščinami Jama, Logatec, Šteberk in ostalimi priključenimi posestmi kupili Windischgrätzi. Med drugo svetovno vojno so dvorec okupirali nemški vojaki, leta 1944 pa so ga bojevniki partizanskega dolomitskega odreda z večino opreme požgali. Nepoškodovani sta ostali le spodnji dve etaži. Po letu 1945 je dvorec prešel pod upravo Ministrstva za gozdarstvo LRS, ki je predvidelo njegovo obnovo, ki pa ni bila uresničena. Celo več: počasi so porušili ali se je porušil večji del dvorca in stavb na posestvu, skupaj z družinsko grobnico Windischgrätzov. V osemdesetih letih so sicer obnovili prostore ob južni stranski fasadi in utrdili polovico vrtne fasade.
Dvorec Haasberg (Hošperk) je obdajal skrbno urejen park, ki se je raztezal do obrežja reke Unice, s katero je bil povezan z mostom. Celotna zasnova dvorca in parka je bila kompozicijsko zamišljena kot pogled s smeri poti, obdane s cipresami, ki se nadaljuje do dvoramnega stopnišča pred dvorcem. Dvorec je imel pravokoten tloris. Imel je dve nadstropji, oziroma tri nadstropja v poudarjenih delih pročelja (rizalit). Fasado so členili pasovi pravokotnih okenskih odprtin. Rizalit je izstopal zaradi s streho poudarjenega polkrožnega portala in členjene bifore v 3. nadstropju ter trikotnega čela. Notranjščina je bila simetrično zasnovana. Za portalom je bila veža (vestibul), obokana z lesenim konzolnim hodnikom, je segala skozi dve etaži. Na zadnji strani veže je triramno stopnišče povezovalo nivoje veže in portala s slavnostno dvorano v drugem nadstropju. Reprezentativni prostor dvorca je bila slavnostna dvorana, ki se je raztezala v višini dveh etaž. V južnem delu dvorca se je nahajala grajska kapela sv. Antona Padovanskega, ki je segala skozi tri nadstropja in je bila pokrita z kupolo. Tudi grajska pristava s konjušnico, ki so ji v 18. stoletju prizidali še strešni stolpič z uro, je veljala za enega najdaljših obokanih prostorov na Slovenskem. Stavba je imela pravokotno zasnovo, njen strop je bil križno obokan, oboki so počivali na slokih kamnitih stebrih.
