Opis
Palačo je ob severnem robu Trga Brolo zasnoval takrat že uveljavljeni beneški arhitekt Giorgio Massari, avtor Palače Grassi v Benetkah, ki je slogovno sorodna Palači Bruti. Načrte za Palačo Brutijev v Kopru naj bi Massari naredil leta 1714. Palača se je gotovo gradila do petega desetletja 18. stoletja, saj so zaradi večanja kora stolnice proti palači naleteli na nestrinjanje škofa Brutija.
O pomembnosti družine priča že izbira lokacije palače – na mestu nekdanjega pokopališča avguštinskega samostana, ter v bližini škofijske palače. Palača je zgrajena po tradicionalni beneški zasnovi. Zrela baročna podoba glavnega pročelja je vidna v poudarjenem središčnem delu, in koncentraciji okenskih odprtin. Izstopata tudi serliani v pritličju (portal) in prvem, gosposkem nadstropju z balkonom, ki je okrašen z reliefi. V sklepniku portala je kamnita glava moža, najverjetneje Antonia II. Brutija, začetnika rodbine na ozemlju Beneške republike. V sklepniku balkonskih vrat pa najdemo kamnito žensko glavo z atributi antične boginje Artemide, najverjetneje pa predstavlja Antonijevo ženo Mario Bruni. Nad balkonsko serliano je bil nekoč družinski grb, ki je danes vzidan na palačo Almerigotti. Notranjščna je bila prav tako zelo bogata. Atrij se odpira iz treh arkad, od koder v prvo in drugo nadstropje vodi balustradno stopnišče. Kamnita loka v stranski arkadi krasita sklepnika s kamnitima glavama brkatih vojakov, najverjetneje Marca in Giacoma, sinov začetnika koprskih Brutijev, Antonija. Leta 1899 je palačo od takratnih lastnikov kupila Kongregacija sester sv. Klare iz Vidma, ki je palačo predelala. Takrat so zazidali manjša okenca in vanje vstavili reliefe s prizori iz Stare zaveze, vlitimi iz umetnega kamna. Prav tako so v zgornjem delu porušili stransko stopnišče, kamniti glavi Giacoma in Marca Brutija pa prestavili v atrij. Ko je bila Kongregacija leta 1948 ukinjena, pa se je iz palače Belgramoni-Tacco tja preselila današnja koprska knjižnica. V letih 1977–1979 je doživela celovito prenovo, pri čemer so notranjost uredili tako, da je postala prijaznejša in bolj funkcionalna za delovanje knjižnice ter udobnejša za njene uporabnike in zaposlene.
Družina Bruti je razpolagala z več posestvi v koprskem zaledju. V vzhodnem delu Ankarana stoji še danes ohranjena dolga, ozka, enonadstropna vila Bruti z baročno fasado, ki se je v novejšem času vključila v niz stanovanjskih hiš. V njihovih rokah je bila tudi vila vzhodno od Dekanov, ob glavni cesti na desnem bregu Rižane, kjer je nekoč stalo tudi poslopje mlina. Zgradila jo je okoli leta 1700 družina Borisi, nato pa je prešla v last Brutijev in pozneje družine Sardoč; danes na njenem mestu stoji večstanovanjski kompleks. Med njihovimi posestvi velja omeniti tudi zemljišča v Olmu ter manjšo vilo v razpršenem zaselku Bonini oziroma pri sv. Ubaldu. Vsa ta posestva je grofica Lodovica, vdova in dedinja po grofu Barnabi Brutiju, namesto sorodnikom po svoji smrti leta 1843 zapustila bratom Marcu, Alviseju in Innocentu de Almerigottiju. Ti so imeli svojo palačo v mestni četrti sv. Martina, med današnjo Ressljevo in Kidričevo ulico, na katere vogalu je še danes viden grb Brutijev.
