Opis
Dvorec je bil zgrajen v prvi polovici 17. stoletja na mestu starejše pristave z gospodarskimi objekti, ki je služila za upravljanje dela obsežnega rihemberškega gospostva, kamor so sodile tudi Velike Žablje. Začetnik gradnje je bil verjetno grof Lovrenc II. Lanthieri, ki je potreboval lastno rezidenco, saj je bil njegov brat Franc določen za prevzem vipavskega gospostva. Tedaj se je torej velikožabeljska posest upravljala ločeno od rihemberškega gospostva. Datacijo stavbe poleg zgodovinskih podatkov potrjujejo tudi arhitekturni elementi, predvsem obrambne značilnosti stolpa in kamniti okrasni detajli.
Stavbni kompleks na vzpetini sredi vasi je bil prvotno zasnovan po furlanskem tipu vile. Rezidenčno poslopje je bilo oblikovano v črki L, na vogalu pa je stal stolp z dekorativnimi obrambnimi pritiklinami – poševno zidavo, kamnitim svitkom in značilnimi ključastimi strelnicami. Te obrambne oblike so bile estetski element in se jih verjetno nikoli ni uporabljalo.
Dvorec Velike Žablje je ostal v lasti rodbine do sredine 19. stoletja, nato pa se je zamenjalo več lastnikov. Privlačna stavba na podeželju je bila ob številnih menjavah lastnikov in po modi 19. stoletja nekaj časa zasebno poletno letovišče tržaškega trgovca Rovisa. Po drugi svetovni vojni je bil razdeljen in uporabljen za stanovanja ter prostore za kmetijstvo. Zadnja stanovalka je v enem od grajskih stanovanj živela vse do leta 2014.
Na prvi pogled velika četverokotna stavba ne vzbuja pozornosti, v notranjščini pa se razkrijejo bogati arhitekturni elementi, ki še danes pričajo o njenem nekdanjem blišču. V notranjosti so sobe povezane tudi vzdolžno, pri čemer je v nadstropju nekdaj potekal balkon, ki je omogočal dostop do sob z dvoriščne strani. Danes je ta del delno zazidan.
Stavba je bila večkrat prezidana, še posebej v 18. stoletju, ko je dobila današnjo obliko zaprtega dvorišča z dekorativnimi arhitekturnimi dodatki. Namesto lesenega balkona je bil v glavnem traktu postavljen reprezentančen vhod s kamnitim stopniščem, nasproti pa pendant v obliki dvonadstropnih arkad z obeliskoma. Arkadni trakt z dvonadstropno fasado, ki je še danes ohranjen, se s stopniščnim delom povezuje prek balkona na bogato oblikovanih konzolah. Čeprav arkadni dodatki delujejo klasicistično, je zasnova stavbe še vedno globoko zakoreninjena v arhitekturi 17. stoletja. Tako slogovne kot prostorske spremembe, nakazujejo, da je bil kompleks do leta 1728 že v celoti arhitekturno izoblikovan. V prid te trditvi je tudi dejstvo, da je Gašper Lanthieri, ki je v začetku 18. stoletja prebival v gradu in podedoval bogato dediščino, ki bi mu omogočila tudi prenovo dvorca.
Prava posebnost dvorca pa je dogajanje po drugi svetovni vojni, ko je dvorec služil kot improvizirano gledališče. V vasi se je tedaj namreč oblikovala zelo aktivna amaterska dramska skupina. Predstave so potekale v veliki dvorani na južni strani dvorca, občasno tudi na grajskem dvorišču. Poleg dramskih predstav je grad gostil tudi cirkuške nastope, akrobati in dreserji živali so prihajali tudi iz tujine. Gledališko življenje v dvorcu je zamrlo v 60-ih letih prejšnjega stoletja.
