Opis
Dvorec se nahaja ob glavni cesti v starem jedru Gornjega Logatca. Viri iz druge polovice 15. stoletja in 16. stoletja omenjajo stavbo kot sedež uprave vicedomskega urada. Ker je šlo za vladarski urad, so ga pristojne oblasti dajale v zakup, zato se med zakupniki omenjajo številne rodbine: Scheyer, Thurn, Scheir, Hoffer, Ainkhürn, Serenitz, Zobl, Ainkhürn in Moscon. Zadnji, Adam Moscon, ki je imel v zakupu tudi Ribnico, je nato postal prvi lastnik gospostva Logatec, po njegovi zgodnji smrti pa je z njim upravljala njegova vdova Marija Saloma iz rodbine Edling. Ker se je Marija Saloma poročila z Erenrajhom Lambergom, je gospostvo pripadlo njemu, a ga je slednji leta 1620 izročil Mosconovim dedičem. Marija je kot vdova sprva ovirala prodajo gospostva Ribnice, saj je menila, da je na posest, ki jo je imel umrli mož zgolj v zakupu, vezano izplačilo njene dote in dediščine. Vsi poznejši lastniki, ki so gospostvo in dvorec kupili do konca prve svetovne vojne: Eggenbergi (po 1620), Cobenzli (1716), Coroniniji (1810) in Windischgrätzi (1846) so bili tudi lastniki gradu Haasberg pri Planini. Po letu 1945 je bil v dvorcu več desetletij vzgojni zavod za mladino.
Dvor je bila stavba preprostega pravokotnega tlorisa z enim nadstropjem, nahajal pa se je na vzhodnem delu poznejše stavbe. Ob koncu 16. stoletja (okoli 1590) jo je Urban Ainkhürn dal prezidati v renesančni dvorec z vogalnimi klinastimi stolpi. Gre za prvi tak renesančni dvorec v slovenskem prostoru, ki je po svoji arhitekturi podoben dvorcu Kromberk, Rubije in Dobrovo v Goriških brdih, ki so tudi del itinerarija. Renesančni dvorec je imel tloris pravokotnika s poudarjenimi vogalnimi stolpi, ki segajo iz osi tlorisa. Vsi stolpi niso enaki, severovzhodni stolp je namreč nekoliko širši od ostalih. Arhitektura je razdeljena na horizontalne pasove oziroma nadstropja s pravokotnimi in kvadratnimi okni ter profiliran venčni zidec. Vse štiri fasade to zasnovo ponavljajo, na ožjih stranicah vogalnih stolpov so vidna zazidana okna. Izjemi sta severna in južna fasada s portaloma in balkonom. Za razliko od preostalih dvorcev istega tipa v našem itinerariju pa se je temeljita prenova dvorca, tokrat v baročnem slogu, zgodila v prvi polovici 18. stoletja, saj je Janez Gašper Cobenzl predelal vse dvorce, ki jih je kupil in tudi nekatere, ki jih je imel v lasti že od prej. Na severni strani je ohranjen baročni glavni portal z rustičnim polkrožnim zaključkom in poudarjenim robom, ki je soroden portalu dvorca Hošperk. Dvorec so verjetno obnovili po načrtih baročnega arhitekta Carla Martinuzzija, ki je za Cobenzla načrtoval tudi prenove drugih dvorcev. Južni portal se nahaja na strani bivšega parka in je zaradi tega manj reprezentančen. Na parkovno površino je gledal tudi balkon v drugem nadstropja južne fasade, ki počiva na štirih konzolah. Ob dvorcu se je ohranil del parka, ki je bil v preteklosti zagotovo veliko večji in se je raztezal proti jugu posesti, kjer je danes Grajski park Vitez.
V notranjščini dvorca so prostori simetrično razvrščeni. Pritlični prostori so banjasto obokani, stropi v višjih nadstropjih pa so leseni in ometani. Nadstropja povezuje dvoramno zavito stopnišče.
