Opis
Ostanki graščine - dvorca se nahajajo na mestu srednjeveškega Ribniškega gradu. Srednjeveški grad je bil zgrajen v 2. polovici 13. stoletja, ko so ga imeli v lasti grofi Ortenburški, za njimi pa so ga le za nekaj desetletij dedovali grofje Celjski (1420-1456).
Po izumrtju Celjskih so Habsburžanom, ki so ga dali v zakup različnim plemiškim rodbinam. Zgodovina njenih lastnikov pa je izjemno pestra in zanimiva. Prva sta bila brata Jurij (II.) in Andrej Lamberg. Jurij je sodeloval v vojski cesarja Frideriku III. v vojni z njegovim bratom Albrehtom. Doživel je visoko starost 99 let in zapustil veliko otrok, saj se je še pri osemdesetih letih poročil z Magdaleno Thurn, ki mu je rodila deset sinov in štiri hčere. Med poznejšimi zakupniki gospostva je bil tudi Gašper Ravbar (ki je imel v zakupu tudi Mali grad v Planini, ki je del itinerarija). Ker so bili gradovin, ki so bili last Habsburžanov pogosto dani v zakup kot plačilo za službe, so se zakupniki pogosto menjavali. Med njimi naj omenimo Bernardina viteza Ritschana, ki je sodeloval pri branjenju Dunaja pred Turki in je za kratek čas dobil gospostvo v zakup leta 1521. V času protestantizma je bil ribniški grad središče protestantske vere. Luteranski predikanti so opravljali obrede v grajski kapeli ribniškega gradu, kamor naj bi k obredom hodili tudi podložniki, občasno je grad obiskal tudi Primož Trubar. Po večih najemnikih, med drugim Galli, so gospostvo v zakup dobili Mosconi (1579), ki so bili znani posojevalec denarja takrat še nadvojvodi Ferdinandu. Ker so imeli različni člani rodbine v zakupu številna gospostva, so ga kot pravi podjetniki takoj dali naprej v najem. Zanimiva je pogodba, ki jo je sklenil Moškon z najemnikom, in v kateri je od njega zahteval, da mu je v gradu vedno na voljo posebna soba. Prvi lastnik po dolgi seriji zakupnikov gospostva je bil Janez Jakob Khisl, ki je v znak svoj spreobrnitve iz protestantizma v katolištvo, ki je bila v tem času in prostoru neizogibna, ustanovil pozneje zelo znano romarsko cerkev Nova Štifta. Od njega je leta 1641 gospostvo kupila plemiška rodbina Trilek. Ker prostor že nekaj časa ni bil izpostavljen neposrednim vpadom osmanske vojske, se je začela njegova preobrazba iz protiturške utrdbe v udobno rezidenco bogatega plemstva. Zanimiva je tudi zgodba zadnje predstavnica rodbine Trilek Ana Katarina (1688–1724), ki se je komaj štirinajstletna februarja 1702 poročila z očetovim bratrancem Ludvikom Gundakerjem grofom Cobenzlom (1678–1745). Poroko sta morala odobriti papež in cesar, saj so bile poroke med tako bližnjimi sorodniki prepovedane, Janez Gašper Cobenzl pa je s svojim vplivom dosegli pridobitev dovoljenja in tako rodbini zagotovili dedovanje ribniškega gospostva, saj je ločena mati varuštvo hčere prepustila svojim vplivnim sorodnikom Gallenbergom. Zakonca nista imela otrok in v glavnem sta živela na dvorcih Štanjel na Krasu in Lože v Vipavski dolini. Ana Katarina je umrla stara komaj 36 let. Od Ludvika Cobenzla ga je konec tridesetih let 18. stoletja (1738) odkupil njegov brat Janez Gašper Cobenzl in ga ob poroki predal mlajšemu sinu Gvidu Cobenzlu. Dohodki posestva naj služili za njegovo dostojno življenje. Leta 1810 je Filip Cobenzl prodal ribniško gospostvo svojemu zakupniku Antonu Rudežu, po rodu sicer podložniku Štanjelskega gospostva iz Kobjeglave na Krasu. Čeprav se pojavljajo številne nepreverjene in verjetno napačne trditve, je bilo gospostvo Ribnica edino gospostvo, ki ga je Filip Cobenzl prodal tik pred svojo smrtjo. Anton Rudež je bil na gimnaziji sošolec Valentina Vodnika, sodeloval pa je tudi z drugimi razsvetljensko usmerjenimi intelektualci. Rodbina je gospostvo obdržala do leta 1937, ko so Rudeži grad prodali državi ter se izselili v tujino, s seboj odnesli tudi vso grajsko notranjo opremo. Leta 1944 je jedro (ne pa tudi obzidja) ribniškega gradu zažgal VOS, leta 1950 pa je bilo ukazano miniranje dobro ohranjenega dela gradu. Desetletje kasneje so izvedli adaptacijska dela ostankov gradu v podobo, ki jo ima danes.
Zaradi ravninske lege gradu so stavbo zavarovali z debelim obzidjem z vhodom v grajski kompleks na jugovzhodni stranici. Raziskovalci domnevajo, da kljub nižinski legi verjetno ni bil obdan z vodnim jarkom in ni tako ni sodil med precej redke vodne gradove. Grajsko jedro je imelo v najstarejši fazi dve nadstropji in pravokotni tloris. Fasade so členila enostavna pravokotna okna. Domnevno so bili bivalni prostori z viteško dvorano v drugem nadstropju palacija, kjer so bila tudi večja okna. Prvo razširitev je grad doživel z novim palacijem že pred 15. stoletjem. V veznem traktu so bili najverjetneje pomožni prostori in grajska kapela. Po dveh požarih v 15. stoletju so grad le popravili, arhitekturno pa ni doživel večjih sprememb. Verjetno je že v poznem 15. stoletju zaradi bližine osmanskega cesarstva in pogostih vpadov osmanskih vojaških milic dobil protiturško utrdbo (npr. izredno debelo poligonalno zunanje obzidje z oglatimi stolpi), saj so takratni najemniki dobili dovoljenje in sredstva za gradnjo. Grajski kompleks je namreč služil tudi kot zatočišče za prebivalce trga Ribnica.
V 17. stoletju in drugačni vrsti lastništva je bil grad iz protiturške utrdbe postopoma spremenjen v razkošno baročno rezidenco. Popis premoženja Jurija Andreja Trileka tako razkriva, da sta bili v gradu po predelavah posebej razkošni obe spalnici, tudi takrat ločene in odseljene žene Suzane Felicite rojene Gallenberg, ki sta imeli tako polsvilnate tapete kot druge kose pohištva, ki so sodili k baročnemu razkošju: slike, ogledalo, stensko uro. Jedilnica kot osrednji prostor je služila kot sprejemnica gostov s sedmimi slikami in tapetami iz beneškega usnja. Ker je bil grad precej odmaknjen, so gosti lahko prespali v razkošni sobi, namenjeni samo njim. Lesen most, ki ga je kasneje nadomestil petločni kamniti, danes t. i. Francoski most, je gotovo stal že pred letm 1678. Leseni mostovž z dvižnim mostom pred vhodnim stolpom so nadomestili z lesenim mostom leta 1715. Gvido Cobenzl je barokiziral grajsko kapelo in naročil novo oltarno sliko, ki jo je naslikal baročni slikar Valentin Metzinger (1699–1759). Ker je bil grad močno poškodovan v požaru leta 1778, ga je Gvido obnovil v racionalistični maniri, saj ni želel za obnovo preveč trošiti. Anton Rudež je grad (po letu 1815) kot zadnji predelal (npr. glavni grajski portal na vhodnem stolpu). Pred uničenjem v drugi svetovni je bil tako koncentrično zasnovani grajski kompleks sestavljen iz grajskega jedra, zunanjega obrambnega obzidja s prislonjenimi različnimi poslopji in visokega vrtnega zidu, ki je obdajal približno ovalno talno površino s premerom približno od 120 do 140 metrov.
Naslov
Aktivnosti
Zemljevid