Opis
Grad Jama velja za edini v celoti ohranjen jamski grad v Evropi. Stoji nad ponorom in delno v kraški jami pod strmo skalno steno. Že v 18. stoletju je veljal za posebno znamenitost, čemur je verjetno botrovalo dejstvo, da je bil odmaknjen od preostale posesti rodbine Cobenzl, ki je kot bivalne dvorce uporabljala grad Štanjel in dvorec Lože ter hiše v Gorici in Ljubljani. Verjetno je vsaj od srede 17. stoletja pa vse do konca druge svetovne vojne veljal za prestižni lovski dvorec. Kot tak je leta 1728 gostil najvišje dvorno plemstvo, ki je tako kot Janez Gašper II. Cobenzl sestavljalo spremstvo cesarja Karla VI. na večmesečni dedni poklonitvi, ko je cesar obiskal prestolnice dežel in pomembna mesta od Štajerske do morja.
Prva omemba gradu sega v leto 1247, ko ga je na mestu starejšega gradu Luegg dal pozidati oglejski patriarh. V 14. stoletju je ta posest prešla v last Habsburžanov, od takrat so gradu Jami gospodarili Luegerji - »vitezi Jamski«, med katerimi sta bila znana Nikolaj Lueger, glavar v Devinu, ki je kruto obračunaval z upornimi tržačani in njegov bližnji sorodnik Erazem Predjamski, ki je bil znan kot zadnji roparski vitez, ki so ga z zvijačo usmrtili leta 1484. Slabo stoletje so se nato na gospostvu vrstili različni zakupniki. Sredi 16. stoletja (1567, 1589) pa ga je od vladarja dobil v zastavo Janez Cobenzl deloma kot plačilo za svoje uradniške in diplomatske službe: med drugim je bil habsburški diplomat v Rusiji. Po izumrtju rodbine Cobenzl so bili lastniki gospostva isti kot v Hošperku, Logatcu in Malem gradu. Po 2. svetovni vojni je bil grad nacionaliziran, njegovo upravljanje pa so povezali s Postojnsko jamo.
Grad je dobil današnjo podobo po osmih gradbenih fazah, ki so se vrstile med 12. in 20. stoletjem, od romanike do renesanse, s kasnejšimi obnovitvami. Grad sestavlja več stavb pravokotnega in kvadratnega tlorisa. Najstarejši (romanski) del gradu predstavlja pozidava izpostavljenega vhodnega stolpa ter dve nadstropji treh zgradb na severozahodni strani, tj. obrambni trakt in palacij (objekt z viteško dvorano in srednjo dvorano), ter objekt z bivalnimi prostori. O romanski zasnovi gradu priča plastovita zidava iz grobih klesancev, portal z ravno preklado v obrambnem traktu gradu, prav tako sta ohranjeni reži za spustne verige dvižnega mostišča. V obdobju gotike so odebelili nosilne stene, da so lahko grad dogradili v višino. Obdobje gotike se kaže v notranji opremi v jedilnici in viteški sobi, kjer so odkrili zidne niše s trikotnimi čeli, ki so bile v 13. stoletju značilne za bivalne prostore. V času renesanse so bile že obstoječe zgradbe povišane (npr. sodna soba, knežja soba, kapela sv. Ane in zakristija), na severnem delu gradu je bil dodan hodnik - gank, obrambni stolp, renesančna kuhinja in dvorana ipd. Ob portalu grajske kapele sv. Ane je ohranjeno renesančno dvojno okno, ki je omogočalo pogled v kapelo. V renesančni fazi je bil zgrajen tudi renesančni stolp, stisnjen ob navpično steno pod gradom, ki je poimenovan po Janezu Cobenzlu. Grad je dobil današnjo podobo v prenovi po letu 1716, ko ga je Janez Gašper II. Cobenzl prenovil tako kot druge svoje dvorce in gradove. Windischgrätzi so v drugi polovici 19. stoletja zastrešili notranje dvorišče. Zadnja celostna prenova gradu je potekala letoma 1990 in 1996 po načrtih arhitekta Marjana Labode.
