Opis
Družina Bruti izhaja iz Ulcinja v današnji Črni gori, a se je zaradi turških vpadov v 16. stoletju preselila v Koper. Leta 1575 je bila tudi sprejeta v Veliki svet, za tem pa je družina dala škofa ter več dragomanov v Istanbulu. V 18. stoletju so opravljali tudi vojaške službe. Družina je postala vplivna tudi s preudarnim sklepanjem zakonskih zvez. Na ta način so uspeli izkoristiti tako socialni kapital kot bogastvo.
Politični vzpon Brutijev je bil uradno potrjen z doževim odlokom z dne 3. septembra 1575, ki je brate Bruti in njihove zakonite moške potomce sprejel v koprsko plemstvo in pohvalil njihovega očeta, viteza Antonia Brutija, za njegovo dolgoletno zvesto služenje interesom Beneške republike. Sam postopek sprejema v koprsko plemstvo ni potekal brez zapletov, saj je koprski veliki svet protestiral proti tej kršitvi koprskih statutov, a je na koncu prevladala volja beneških oblasti. V naslednjih desetletjih se je Giacomo uveljavil kot pomemben meščan – leta 1583 je postal veleposlanik v Benetkah, kasneje pa kapitan Slovanov - poveljnik koprske podeželske vojske. To pa so bile funkcije, ki so družino utrdile med mestno elito.
Zgodba rodbine Bruti je imela tudi dramatične epizode: Giacomov brat Bartolomeo, ki se je v Istanbulu krajši čas izobraževal za beneškega tolmača, se je vključil v tajno službo za Španijo, organiziral odmevno izmenjavo ujetnikov in se nato podal v moldavsko politiko, preden je leta 1592 umrl nasilne smrti – potem, ko je poskušal pobegniti, je bil aretiran, nato pa pohabljen in zadavljen, njegovo truplo pa vrženo v reko Dnester. Ko se je to dogajalo, so njegovi sorodniki v Kopru še od 2. marca naprej pričakovali, da se bo »v nekaj dneh vrnil domov«.
Iz rodbine Brutijev je izhajal tudi koprski škof Agostino Bruti (1668–1747). Po vstopu v dominikanski red je študiral teologijo v Padovi, enem osrednjih izobraževalnih središč Beneške republike. Najprej je služboval v Kopru kot svetovalec inkvizicije, nato pa v Rimu kot tajnik beneških diplomatov, kjer je navezal pomembne stike in uspel postati veliki komornik papeža Klemna XI. Kasneje je postal prelat dominikanske opatije v Asoli, zatem naslovni škof na Kreti, leta 1733 pa je bil imenovan za škofa v Kopru. V trinajstih letih vodenja škofije je sklical dve sinodi, povečal semenišče in nadaljeval z baročno prenovo stolnice. Njegovi posmrtni ostanki so pokopani v rotundi sv. Janeza Krstnika v Kopru.
