Opis
Stavbna zgodovina koprske stolnice morda sega že v zgodnji srednji vek, v visokem srednjem veku pa je imela podobo romanske triladijske bazilike. Položaj koprske Cerkve se je okrepil po letu 1186, ko je mesto pridobilo avtonomijo, ter predvsem naslednjega leta, ko se je koprska škofija po več stoletjih odcepila od tržaške. Gotska prenova do srede 15. stoletja je bila posledica poškodb zaradi ropanj Genovežanov. Danes lahko občudujemo glavno pročelje koprske stolnice, katere pritlični del je v beneškem stilu gotico fiorito, nadstropje pa v duhu zgodnje renesanse. Pred posvetitvijo gotsko predelane cerkve so iz Genove vrnili tudi ukradene relikvije zavetnika in prvega koprskega škofa sv. Nazarija.
Stolnica je bila temeljito preoblikovana tudi kasneje. Barokizacija 17. in 18. stoletja je potekala v treh fazah. Prva faza prenove je zajemala zgolj cerkveni kor in je bila naročena s strani koprskega škofa Paola Naldinija leta 1690 pri nekem beneškem arhitektu Francescu. Naldini je želel obuditi običaj cerkvene sinode, tj. škofijskega cerkvenega zbora duhovnikov, ki se je dogajal na cerkvenem koru. Najverjetneje se je prav zaradi tega pojavila potreba po večjem koru. Naldini novega cerkvenega kora ni dočakal, saj se je gradnja uradno pričela leta 1715 in je trajala do leta 1722. Naslednjo fazo barokizacije je vzpodbudila sinoda škofa Agostina Brutija 15 let kasneje. Takrat so pri najboljšem arhitektu cerkvenih objektov v Beneški republiki, Giorgiu Massariju, naročili prenovo cerkvene ladje, saj je bila na sinodi razlika med novim korom in starejšim bazilikalnim delom cerkve še posebej očitna. Leta 1737 so začeli graditi triladijsko dvorano, medtem ko je Massari na lastno pobudo načrtoval nov, še večji kor, ki je sprožil spore med mestom in škofom, vpleten je bil celo dož. Gradnja je zaradi tega stala dobro desetletje.
Massari najverjetneje ni bil nikoli v Kopru in je prenovitvena dela spremljal na daljavo. Gradnjo sta dejansko vodila furlanska arhitekta Lorenzo Martinuzzi (nov ladijski del, 1738–1742) in kasneje Domenico Schiavi (kor, 1749). Lorenzo in njegov brat Giovanni sta bila Bernardinova sinova in tako sodelovala pri gradnji stolnice še od prve baročne faze. Giovanni je z očetom sodeloval pri gradnji jezuitske cerkve na Reki. Lorenzo je bil prisiljen gradbišče koprske stolnice zapustiti zaradi slabega vodenja gradnje. Tako je delo prevzel Domenico Bertini. Francesco Schiavi je leta 1750 dodal rokokojski štuk na vzhodnem delu cerkve. Gotska in renesančna fasada je ostala ohranjena kljub Massarijevim ambicioznim predlogom za novo fasado. Massari je dejansko združil srednjeveško cerkev in zvonik z modernizirano, baročno cerkvijo. Arhitekturna notranjščina cerkve je svetla, prostorna in zračna v klasicistični maniri, o čemer pričajo tudi dorski stebri, slopi in arkade. Ritem arhitekturnih elementov narekuje profiliran zidec, ki teče okoli celotne cerkvene notranjščine in navidezno prostor deli na dva dela (stenski in stropni). Leta 1750 je bila barokizacija koprske stolnice končana.
Barok se v stolnici kaže med drugim tudi v poprsjih in dekorju družinske grobnice Bruti iz leta 1696 na južni steni. Bogata rokokojska spomenika v cerkvi pa sta še na videz kamnita, a dejansko lesena prižnica, ki jo je leta 1758 izdelal Lorenzo Farolli, ter lesen škofovski prestol, izdelan okoli leta 1730.
V stolnici so danes zbrane tudi številne baročne umetnine iz nekaterih koprskih samostanskih cerkva, ki so jih vanjo prenesli okrog 1806/07. Po končani baročni prenovi je bilo v stolnici 9 oltarjev (po trije v vsaki stranski ladji, po dva na vsaki strani transepta in glavni oltar v koru), čeprav se je njihova tedanja postavitev do danes nekoliko spremenila. Danes namreč lahko v njej občudujemo:
- Glavni oltar (Giorgio Massari, Gasparo Albertini, 1788–1790);
- Kapela levo od kora: oltar sv. Zakramenta (prva polovica 18. stoletja, provenienca: nekdanja cerkev sv. Klare; slika za oltarjem: Francesco Pavoni);
- Kapela desno od kora: oltar Žalostne Matere Božje (prvotno je bil to oltar sv. Hieronima, arhitekt: Alessandro Tremignon, 1669–1670; kasneje so v oltar namestili lesen kip Pietà, prenesen iz servitske cerkve);
Leva stranska ladja: - oltar Sv. Križa (datiran v prvo polovico 18. stoletja, provenienca: nekdanja servitska cerkev; danes na oltarju stoji razpelo, ki je delo kiparja Scipiona Biggija, 1894).
- oltar sv. Marka (arhitekt: Giorgio Massari, kipar: Giambattista Bettini, 1743–1749, slikar: Stefano Celesti, 1638);
- oltar sv. Hieronima (slikar: Pietro Liberio, arhitekt: Alessandro Tremignon, okoli 1670, provenienca: nekdanja dominikanska cerkev);
Desna stranska ladja:
- oltar sv. Petra in Pavla (prva polovica 18. stoletja, provenienca: nekdanja servitska cerkev; slikar: Bartolomeo Gianelli, ki je v 19. stoletju preslikal prvotno sliko s sv. Filipom in sv. Avguštinom);
- oltar Brezmadežne (prvotno oltar sv. Roka, arhitekt: Giorgio Massari, 1748–1751; v 19. st. je bil temu oltarju spremenjen patrocinij – najprej so ga posvetili sv. Ludviku, za tem pa Brezmadežni - danes na njem vidimo oltarno sliko Bartolomea Gianellija, 1854).
- oltar sv. Barbare (naročila bratovščina topničarjev; 1668 in 1673, povečan v 18. st., provenienca: nekdanja dominikanska cerkev);
Naslov
Aktivnosti
Zemljevid