Opis
Družina Verda de Olivis oziroma Verdenberg (ne pa Werdenberg) se je v Gorico priselila v 16. stoletju. Najvidnejši član rodbine grof Janez Krstnik Varda von Verdenberg (1582–1648) je v Gorici živel le do svojega štirinajstega leta, potem pa je leta 1596 odšel v Gradec. Kariero je po šolanju pri jezuitih v Gradcu sicer najprej začel v Gorici, kjer je bil v funkciji fiskala zadolžen za pobiranje davkov, že kmalu pa je postal finančni uradnik v sklopu dežel, ki jih je upravljal nadvojvoda Ferdinand. Ko je slednji postal cesar, je kot del zaupnih uradnikov odšel na dvor, kjer se je njegova kariera strmo vzpenjala: kot vrhovni tajnik cesarja Ferdinanda II (1620-1637) je postal tudi zelo politično vpliven in vedno bolj premožen. Poleg številnih gospostev v današnji zgornji in spodnji Avstriji ter gospostev upornega plemstva na Češkem, je bil član večih deželnih stanov. S pridobivanjem položajev so bili povezani tudi plemiški statusi; tako mu je bil naslov barona podeljen kmalu ob nastopu službe leta 1623, plemiški naziv pa je povzel kar po izumrli plemiški družini Werdenberg, s katero ni bil v sorodu. Skladno s svojim visokim položajem na dvoru je bilo leta 1630 njegovo češko gospostvo Namiest povzdignjeno v grofijo. Leta 1616 se je poročil s Katarino Coronini Cronberg, iz goriške plemiške rodbine.
Z ženo sta se leta 1629 odzvala na prošnjo rektorja goriškega jezuitskega kolegija Tommasa Polizia, ki je bila naslovljena sicer na spovednika cesarice, patra Luca Faninija. Tega je rektor prosil, naj na dvoru poišče donatorja za ustanovitev podpornega sklada za njihove učence. Zakonca sta jezuitom podarila ženino doto - goriško palačo z obsežnim vrtom ter prispevala še dva tisoč goldinarjev za njeno preureditev. Poleg tega je Janez Krstnik Werdenberg iz svojih posesti v Avstriji in na Češkem doniral 20.000 goldinarjev, iz te glavnice so se kot letne rente plačale štipendije dvanajstim nadarjenim dijakom ubožnih plemičev, starim najmanj dvanajst let, ki so lahko ves čas sedemletnega študija pri jezuitih brezplačno bivali v internatu. Kot zahvalo donatorju so šolarji morali nositi talarje nebesno modre barve, pridobivanje štipendije pa ni bilo povezani z zahtevo po vstopu med jezuite ali v vrste duhovnikov.
Palača je zasnovana v baročnem stilu z reprezentančno fasado, razgibanim tlorisom, prostornim notranjim dvoriščem in arkadnimi hodniki na dvoriščni strani. Palačo je dopolnjevala kapela sv. Janeza, sama stavba pa je bila osrednji del širšega jezuitskega kompleksa na zahodnem robu Travnika. Kot sedež osrednje goriške državne knjižnice Isontine sodi med osrednje javne ustanove v Gorici, pri čemer še vedno ohranja baročni značaj, ki ga poudarjajo monumentalno oblikovan vhodni portal, harmonična zasnova dvorišča ter štukaturna dekoracija na glavnem reprezentativnem balustradnem stopnišču, pripisana arhitektu Giovanniju Pacassiju V 18. stoletju je bila stavba večkrat preurejena in povečana. Po letu 1773 in razpustitvi jezuitskega reda v Habsburški monarhiji, se je stavba še vedno uporabljala kot šolsko poslopje: v njej je bil najprej kolegij (1755–1813), nato licej (do 1820) in nazadnje(nemška) gimnazija (do leta 1919). Od leta 1822 je v stavbi delovala gimnazijska knjižnica, v njen knjižni fond pa so prešla tudi dela, ki so bila sprva v lasti jezuitskega samostana. Po prvi svetovni vojni se je šola umaknila iz palače, v njej pa je ostala knjižnica (danes Državna knjižnica Isontina).
