Opis
Palača Attems predstavlja enega najlepših primerov baročne arhitekture v Gorici. Prenova palače je bila velik finančni zalogaj, zato je današnji videz palače rezultat kar štirih gradbenih faz, ki so se zvrstile od konca 17. stoletja do konca 18. stoletja. Palačo je po letu 1699 začel prenavljati Herman Žiga (Sigismund) Attems (1625–1707), z dodatnimi nakupi zemljišč pa je nadaljeval Janez Franc Attems (1665–1721). Gradnja Attemsove nove mestne rezidence je zaključil Žiga (Sigismund) grof Attems Petzenstein (1708–1758), leta 1744 oziroma 1745. Ker je njegov brat Karel Mihael Attems (17011–1774) leta 1751-1752 postal prvi goriški škof na novoustanovljeni goriški škofiji, je morala palača odražati nov prestiž rodbine. Za gradbene podvige naj bi zato zaposlil arhitekta iz delavnice Giovannija (Johanna) Pacassija Saveria Giannija, nekateri pa so gradnjo pripisovali Giovannijevemu vnuku, znanemu avstrijskemu dvornemu arhitektu Nicolu Pacassiju. Ob smrti Sigismunda Attemsa (1758) je bila opisana takole: »Palača ima 12 sob in 7 sob v mezaninu, poleg teh še kuhinjo, shrambo. Salon je bil povezan s kapelo, ki je imela oltar in tudi oltarno sliko. Stavbni sestav je povezoval podhod. Gospodarske objekte v sklopu kompleksa palače pa so sestavljali: kašča za žito, klet z dvema sobama zgoraj ter hlev, vrt in dvorišče.« V hlevu je bilo več jahalnih in vlečnih konjev, ki so jih vpregali v razkošne in v manjše kočije. Vrednost stavbnega kompleksa je bila ob smrti ocenjena na 19.361 goldinarjev in 6 krajcarjev, podobno palačo pa si je v Ljubljani privoščil uradnik z dobro gospodarsko žilico, Franc Raigersfeld. Notranja oprema je sledila modernejšim tokovom, saj so bile v njej večinoma omare - pohištvo, ki si je šele počasi utiralo pot v plemiške rezidence v Gorici. Čeprav je bil ta tip pohištva izjemen med goriško elito, pa so ga tako kot pri drugem plemstvu izdelovali domači obrtniki iz istih vrst lesa: breze, oreha, hruške ter iz naravnega – sivega oz. svetlega prestižnega lakiranega lesa jelke, iz katere je bilo v palači izdelanih več kosov.
Žiga/Sigismund Attems, po izobrazbi pravnik, je zasedal visoke uradniške službe na Goriškem, katerih prestiž pa se ni izražal tudi v dobrem plačilu, ki mu samo po sebi nikakor ni moglo omogočiti gradnje prestižnih projektov. Očitno je skupaj z dohodki iz družinskega premoženja ustvaril stabilno osnovo za vlaganje v prenovo mestne palače in podeželskih dvorcev, saj se je poleg prenove mestne palače Attems lotil tudi velikih gradbenih posegov v vili v bližnji Podgori. Za prenovo je Sigismund zaposlil arhitekta Saveria Giannija. Slikarsko opremo je naročal pri goriških slikarjih (Johann Michael Lichtenreit, Antonio Paroli), le za oltarno sliko družinske kapele v nekdanji cerkvi sv. Frančiška, se je obrnil na veronskega umetnika Giambettina Cignarolija. Navkljub velikim gradbenim izdatkom je Sigismund Attems umrl brez dolgov, dokončanje vile v Podgori pa je prevzel njegov sin Janez Ludvik Attems (1749–1820). Iz vile v Podgori, ki je danes del mesta Gorice, v 18. stoletju pa je bila vas sredi podeželja, so Attemsi upravljali svojo zemljiško posest v Ločniku, Podgori in Dolnjem Cerovem imeli pa so tudi hišo v Cerovem. V lasti pa so imeli tudi dvorec na Jazbinah, ki ga je Sigismundov oče odkupil leta 1714 in ga je Sigismund leta 1747 dal obnoviti arhitektu Saveriju Gianniju. Dvorec v Podgori je utelešal med goriškim plemstvom priljubljeno idejo »podeželskega zatočišča«, v katerega so se umikali v času pozne pomladi do zgodnje jeseni; Sigismund Attems je zapisal: »da se v Podgoro umika, da bi imel več prostega časa za gibanje, branje, da bi preletel nekaj strani s kakšno genialno malenkostjo in še več razmišljal o ljudeh iz preteklosti.« Celoten kompleks zaključen šele v osemdesetih letih 18. stoletja. Avtorstvo načrtov se pripisuje Nicolòju Pacassiju, vendar je najverjetneje ta bil prisoten le v zaključni fazi. Glavna fasada je zasnovana v paladijevski maniri s pilastri, arhitravom in atiko z obeliskastimi dimniki, do nje pa vodi reprezentančno dvojno stopnišče. Celoten kompleks v obliki črke U spominja na Schönbrunn, a notranjščina z osrednjo dvorano in stranskimi krili odstopa od klasične beneške delitve prostorov. Čeprav se navzven zgleduje po avstrijskih poznobaročnih dvorcih, ima za italijanske vile značilno združenost rezidenčnih in gospodarskih funkcij, zato je služil kot primestna vila in hkrati sedež podeželske posesti.
Združujoč elemente baroka in rokokoja goriška palača, obiskovalca očara z monumentalnim pročeljem. Ima poudarjen osrednji del, ki ga členijo lizene, profiliran strešni zidec ter z balustrado in kipi poudarjen strešni del. Pravokoten portal obdaja rustika, posebej reprezentančen pa je balustradni balkon na konzolah ter trifora z bogatim reliefnim poudarkom in družinskim grbom v višini prvega nadstropja. Vzdolžna zasnova glavne fasade je členjena predvsem s kiparsko okrašenimi okni. Iz preddverja vodi dvojno stopnišče v nadstropje z reprezentativnimi prostori v t. i. pianu nobile in z bogatimi štukaturami okrašenim salonom, ki so delo kiparja Giovannija Battiste Mazzolenija.
Palača je ostala v lasti družine Attems vse do poznega 19. stoletja, nato je zamenjala več lastnikov. Od leta 1900 je namenjena Pokrajinskemu muzeju (danes z arheološkim, slikarskim in zgodovinskim oddelkom ter knjižnico). V obeh svetovnih vojnah je bila poškodovana ter kasneje obnovljena.
Naslov
Aktivnosti
Zemljevid