Opis
Pred izgradnjo cerkve sv. Ignacija so jezuiti v Gorici opravljali cerkvene obrede v cerkvi sv. Ivana ter v kapeli v hiši, ki so jo kupili na Travniku. Kapelo so uporabljali še vse do leta 1681, ko so pričeli s cerkvenimi obredi v še nedokončani cerkvi sv. Ignacija. Cerkev sv. Ignacija je osrednja sakralna stavba jezuitskega kompleksa, postavljena ob vzhodnem krilu kolegija v palači Werdenberg, njena glavna fasada pa je obrnjena proti Travniku, osrednjemu trgu v Gorici. Urbanistično gledano je kompleks odločilno vplival na preoblikovanje mestnega jedra: njegova postavitev na Travnik (»piazza del prato«) je premaknila središče mestnega življenja iz starega jedra proti zahodu.
Gradnja se je začela leta 1654 in trajala do leta 1721, kar potrjuje napis s kronogramom na portalu (»DIVo IngatIo LoIola soCIetatIs IesV fVnDatorI«, 1723). V prvem letu gradnje so postavili temelje ter zidovi apside in dveh stranskih zakristij. Viri poročajo, da so se zidovi sesuli zaradi obilice dežaj in domnevno slabe gradnje, ki je bila posledica hitenja. Nadlajnja dela je vodil gradbenik Bartolomea Winterleiterja iz Reke. Do leta 1664 so že dokončali streho nad zakristijama in prezbiterijem, za tem pa je delo vse do leta 1683 stalo zaradi epidemije kuge. Med leti 1721 in 1722 so dokončali fasado. Leta 1767 je cerkev posvetil prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems. Fasada, ki jo večina raziskovalcev pripisuje arhitektu Christophu Tauschu, učencu znamenitega Andrea Pozza, predstavlja vrh zrelega baroka v Gorici. Fasado cerkve v baročni maniri členijo korintski stebri na lizene, ki ustvarjajo jasne vertikalne osi. Horizontalne osi sestojijo iz pravokotnih okenskih odprtin različnih velikosti ter kipov (sv. Jožef z Jezuškom in sv. Janez Krstnik) v nišah. Osrednji del je poudarjen s portalom, ki je nekoliko večji od stranskih, balustradno ograjo ter trikotnim čelom. Zvonika sta zaključena z barično čebulno streho. Notranjščina cerkve sledi značilnemu jezuitskemu tlorisu široke glavne ladje s stranskimi kapelami. Tausch je v Gorico prenesel izrazito scenografski barok s konceptom celostne umetnine, ki prepleta arhitekturo, kiparstvo in slikarstvo. Njegov slog prepoznamo po močnem kontrastu svetlobe in sence, dinamičnih trabeacijah in modanaturah ter ustvarjanju prostorskih iluzij, značilnih za jezuitsko arhitekturo 18. stoletja. Notranjost cerkve je zasnovana kot enoladijski prostor s stranskimi kapelami, marmornimi oltarji in bogato štukaturno dekoracijo. Posebno pozornost pritegne obočni sistem v prezbiteriju, razčlenjen v pasove, ter globoke kapele z nadstropnimi galerijami, ki sledijo dunajski jezuitski cerkvi skoraj do potankosti. Stene in stropi so tako bogato poslikani z iluzionističnimi freskami, med katerimi izstopa »Slava sv. Ignacija« v apsidi.V desni stranski ladji se nahajajo kapele s pripadajočimi oltarji, posvečenimi istoimenskim svetnikom: Tobijeva kapela (oltar 1745, oltarna slika je morda delo umetnika iz kroga G. Bazzanija, Jacopa Amigonija, 2. polovica 18. st.), kapela sv. Barbare (oltarna slika je delo Rafaela Picha, 1861) in kapela sv. Jožefa (oltar so naročili grofje Cobenzli, 1685; oltarna slika delo slikarja iz kroga Giuseppa Moretta in Jacopa Bassana, datirana v pozno 16. st.). V kornem delu se nahaja glavni oltar (Pasquale Lazzarini, 1716) z kipi štirih evangelistov (Luka, Matej, Janez, Marko) ter iluzionistično fresko Slava sv. Ignacija (Cristoph Tausch, 1721) v ozadju. V levi stranski ladji si sledijo: kapela sv. Frančiška Ksaverja (oltar 1686, oltarna slika delo slikarja Clementa del Norija, 1920), kapela sv. Križa (oltar 1764, oltarna slika je delo Franza Lichtenreita, sredina 18. st.) in kapela Brezmadežne (oltar 1736, oltarna slika je delo neznanega graškega mojstra, 18. stoletje).
Jezuitski red je ustvaril svoje lastne tipske tlorise za gradnjo jezuitskih cerkva, ki ga srečamo tudi v goriški cerkvi sv. Ignacija. Prva je bila postavljena v Rimu (Giacomo Barozzi da Vignola, Il Gesù, 1568–1580). Gre za troladijsko cerkev, katere stranski ladji tvorijo kapele.
Oltar sv. Frančiška Ksaverja je nastal iz denarne zapuščine grovof della Torre. Patrocinij so izbrali zaradi tega, ker je Frančišek Ksaver leta 1687 postal zaščitnik goriške grofije.
Današnji oltar sv. Križa je naročil grof Nicolo Strassoldo. Ta oltar je zamenjal prejšnjega, prav tako posvečenega sv. Križu, ki ga je naročil Germanico della Torre leta 1681 in je bil leta 1764 prenešen v cerkev v Šempetru pri Gorici.
Ob cerkvi stoji steber sv. Ignacija, ki je sprva stal pred palačo della Torre. Njegov predhodnik je bil lesen, naročili so ga pa jezuiti ob sotletnici ustanovitve reda elta 1640. Zaradi tega je Francesco Moiisesso daroval denar za izdelavo novega, kamnitega spomenika (postavljen leta 1658). Žal je zob časa načel tudi tega. Leta 1687 so na steber dali kip enega izmed klesarjev Pacassijev. Viri poročajo o sporu med della Torre (večinskimi lastniki trga), Lanthieriji in jezuiti zaradi lastništva spomenika. Ko so jezuiti zaradi epidemije kuge zaprli cerkev, so se iz maščevanja zatekli prav pred steber sv. Ignacija.
Naslov
Aktivnosti
Zemljevid